oda javnemu prometu (ampak ne tako, kot vi to mislite).
št. 3 je najboljša fotka, kar sem jih kadarkoli nardila. izjema, ki potrjuje pravilo; še vedno nisem fotografinja.
Obljubljen sentimentalni post z rezidence med Beirutom in Mariborom s ful random postajami (awkward sestanek v Kinodvoru not pictured, Krušče, Lidl v Cerknici) in nedoseženimi lokacijami (Ciper, Istanbul, Križna jama).
V času te rezidence sem lahko doživela, kako bi blo met svoje stanovanje v centru Maribora, par dni živela sama, cele dneve brala o libanonskih znamkah in pošti z Lene, ki je brala jamarske priročnike in zemljevide, šla z mami v Šmarje pri Jelšah (dvakrat), s fotrom v Haloze (samo enkrat), napisala 21 metrov besedila (s širino 90 cm), bla na čiku z Majo na vrtu za galerijo in se počutla, da je to začasno tudi moj prostor, v katerega lahko povabim prijatelje, si upala preveč (recimo bla bosa v galeriji in se prehladila) in premalo (ful stvari), se odločala prepočasi in zastavila delo s preveč deli, ki se ni končalo, si vsakodnevno delila ime z Lucijo (kar njo mogoče živcira, jaz pa se počutim mal posvečeno), hengala z ženami na teh fotkah (in se od njih naučila ful stvari, ki jih še vedno ne razumem povsem). 🧭
